Na začetku projekta so raziskovalci najprej v vesolje poslali vzorce lesa, vključno z magnolijo, češnjo in brezo, na testiranje, pri čemer so kot zmagovalnega kandidata zaradi svoje stabilnosti in lahkotnosti izbrali magnolijo, pridobljeno iz gozda podjetja Sumimoto Forestry.

LignoSat je škatla velikosti kavne skodelice z lesenimi ploščami, debelimi manj kot pol palca, na aluminijastem okvirju. Kocka je bila sestavljena s tradicionalno japonsko tehniko, imenovano sashimono, pri kateri se leseni predmeti sestavljajo brez žebljev z uporabo kompleksnih lesenih spojev. Ta pristop zagotavlja, da se deli popolnoma prilegajo skupaj, in ta konstrukcija ne bo vplivala na radijski prenos ali mehansko opremo med uporabo na postaji.  

»Ko na Zemlji uporabljate les, imate težave z gorenjem, gnitjem in deformacijo, v vesolju pa teh težav ni,« je za CNN povedal Koji Murata, raziskovalec na Univerzi v Kjotu. "V vesolju ni kisika, zato ne gori, in v njem ne živijo živa bitja, zato ne gnijejo."

Ko bo LignoSat dosegel konec svoje mehanske življenjske dobe, se bo spustil v ozračje in zgorel, pri čemer bo ostal le biorazgradljiv pepel. Tradicionalni kovinski sateliti lahko med ponovnim vstopom v atmosfero povzročijo tveganje onesnaženja zraka. To bi lahko bil velik preboj pri iskanju kreativnih rešitev, ki upoštevajo tako zmogljivost kot vpliv uporabljenih materialov na okolje.

Med šestletno misijo bo satelit poročal o raztezanju in krčenju lesa ter o tem, kako prenese vročino. Njegova zasnova bo preizkusila tudi, ali se les lahko uporablja za konstrukcijske namene v vesolju. Te podatke bo kasneje komunikacijska postaja Univerze v Kjotu uporabila za razvoj drugega satelita, LignoSat-2.

»Širitev potenciala lesa kot trajnostnega vira je pomembna,« je za The Japan Times povedal Takao Doi, profesor in astronavt na Univerzi v Kjotu. »Naš cilj je v prihodnosti zgraditi človeške habitate z uporabo lesa v vesolju, na primer na Luni in Marsu.«

Medtem si vesoljske agencije prizadevajo preprečiti nastajanje več odpadkov in najti inovativne načine za čiščenje tisočev ton vesoljskih odpadkov, ki so že v orbiti.

Prejšnji mesec je dvanajst držav podpisalo Listino o ničnih odpadkih Evropske vesoljske agencije, nezavezujoč sporazum za omejitev nastajanja orbitalnih odpadkov. Aprila je NASA objavila prvi del svoje strategije za trajnost vesolja, ki vključuje načrte za opredelitev prebojnih metod za zaznavanje in napovedovanje tveganj pri delovanju v bližini vesoljskih odpadkov ter iskanje stroškovno učinkovitih načinov za zmanjšanje nastajanja novih odpadkov.

»Vesolje je živahno – in postaja samo še bolj živahno,« je v izjavi dejala Pam Melroy, namestnica administratorja pri Nasi. »Če želimo zagotoviti, da se kritični deli vesolja ohranijo, da jih bodo naši otroci in vnuki lahko še naprej uporabljali v korist človeštva, je zdaj čas za ukrepanje.«